twin4.gif (4758 bytes)

Vpliv Genetskih Faktorjev
na
Uravnavanje Teže
Telesna teža in genetika
Avtor: dr. Donald Maine

Genetika. Ta beseda lahko zveni tudi zastrašujoče. Prikliče nam lahko predstavo o DNK, visoki znanosti, moderni biologiji. Prav v genetiki pa leži odgovor na mnoge probleme in težave pri uravnavanju teže.

Ste se morda kdaj začudili, zakaj nekateri ljudje shujšajo z lahkoto, medtem ko se morajo drugi pri tem zelo truditi. Nekateri izgubijo voljo že takoj pri prvem neuspelem poskusu. Če opazujemo ljudi, ki lahko jedo karkoli in ne pridobijo niti kilograma pri teži., lahko deluje to na nas kar frustracijsko. Vendar pa upanja ne bi smeli izgubiti. Ključ do uspeha lahko leži tudi v moči pozitivnega razmišljanja, dobrem planiranju in podpori ekipe.

Poznano nam je že iz družinskih spoznanj, da so določene bolezni genetsko povezane. Ali vas je kdo med zdravniškim pregledom povprašal, če so vaši starši ali stari starši imeli raka, bolezni srca, visok krvni pritisk ali sladkorno bolezen? Lahko bi vas tudi vprašali, če je kateri od vaših staršev debel.

Po C.Waynu Callawayu, endokrinologu in strokovnjaku za debelost iz medicinskega univerzitetnega centra v Georgtownu ima v primeru obeh debelih staršev ( več kot 120% od idealne telesne teže) otrok približno 80% možnosti, da bo debel.

Seveda, če imate debele starše s tem še niste tudi sami obsojeni na enako usodo. Vendar vam poznavanje dejstev lahko pomaga, da boste pazljivejši pri izbiri predpisane hrane in telesne vadbe.

Faktorji na celičnem nivoju resnično vplivajo na uravnavanje teže. Ko je leta 1994 Michael Friedman s kolegi odkril gen debelosti, imenovan leptin, so to šteli za prvo odkritje, ki povezuje telesno težo in metabolizem z genetiko.

Postavljena je bila teorija, da imajo debeli posamezniki ali nizko ali visoko količino leptina v obtoku, neobčutljive receptorje ali kombinacijo obeh.

V vsakem primeru lahko telesna nezmožnost izrabiti leptin, ki v glavnem ureja apetit in nalaganje maščob- rezultira v debelosti in v težavah pri uravnavanju telesne teže

Razmislite o tem, da si nivo leptina v obtoku izmerite.

V neki nedavni študiji Anne Lindross iz Švedske je bilo dokazano, da so nizke koncentracije leptina povezane z večjim pridobivanjem maščobne mase, medtem ko so visoke koncentracije leptina povezane z večjim in lažjim izgubljanjem teže, posebno pri ženskah.

Zdravljenje z injekcijami leptina ali tabletami naj bi se kmalu uveljavilo v praksi posebno pri tistih, ki morajo zmanjšati telesno težo.

Fiziologi pogosto izražajo telesno zgradbo na osnovi različnih telesnih tipov. Telesni tipi so zelo pomembni in odločilni dejavnik pri prizadevanju za uravnavanje teže. Po Jolandi Diukun, raziskovalki debelosti naj bi poznavanje telesnega tipa pomenilo najenostavnejši odločilni dejavnik pri sposobnosti izgubljanja teže.

Zdravniki in vadbeni fiziologi so po dolgih tisočerih poizkusih določili tri telesne tipe pri običajni populaciji. Ti so endomorfni tip (hruškasto oblikovana oseba), ektomorfni tip (tanek, vlaknast, fižolast izgled) in mezomorfni (velik koščen, muskulaturni tip).

Ti telesni tipi so lahko zgodnji indikatorji o tem, če bo uravnavanje teže naš glavni problem, prav tako pa tudi o tem, kako naj bi izgledali, ko se staramo.

Endomorfi se nagibajo k temu, da imajo mršava ramena, širši pas in boke, ki sledijo koničasto proti stegnom in nogam. Endomorfi v osnovi zadržijo enako telesno obliko ves čas in ta oblika postane očitnejša in izrazitejša z leti. Ta tip ima sicer težave z izgubljanjem teže, vendar pa pa se da z z zmanjšajem kalorij in telesno aktivnostjo uspešno prebroditi težave.

Ektomorfi ostanejo visoki in suhi in kakršnakoli obleka jim ne spremeni videza. S precejšnim trudom, si ektomorfi lahko pridobijo mišice toda v bistvu ostanejo vitki ljudje. Ti ljudje lahko zaužijejo skoraj vse, pa vseeno ne pridobijo praktično niti kilograma.

Nazoren, svetovno znan primer takega telesnega tipa je košarkar Michael Jordan. Čeprav dobre telesne zgradbe, ne bo nikoli preveč mišičast ali debel. Takega človeka bi lahko na cesti srečevali tudi 25 let praktično nespremenjenega.

Zgradba mezomorfov izraža težnjo po širokih ramenih z relativno ozkimi boki, velikimi kostmi in visoke stopnje mišične mase. Vsi poznamo ljudi, ki izgledajo kot da so težki, pa vendar niso – to so mezomorfi. Stopnja problematičnosti pri teh tipih je nekje na sredi med ektomorfi in endomorfi.

Ko si poskušate vizualizirati ta telesni tip si zamislite košarkarja Charlesa Barkleya. Ljudje tega tipa imajo veliko mišične mase, uravnavanje teže pa ni enostavno.

Telesni tipi pa se lahko tudi prekrivajo. Obstajajo endo-mezomorfi, ki imajo več mišičevja in več telesnih maščob kot kateri od obeh posameznih tipov. Dejansko se kombinacija posameznih telesnih tipov pojavi v večini primerov in skoraj nikoli ne vidite čistih primerov posameznih tipov.

William Mc Ardle, profesor vadbene fiziologije poudarja: ”Uporaba vede o telesnih značilnostih (somatotopija) kot edinega kriterija pri določanju telesnih sposobnosti je zmotno. Zaupati je potrebno telesni sestavi, kjer se lahko določi, koliko telesne maščobe in mišičevja posameznik ima”.

Medtem, ko vam somatotipija lahko da dobro izhodišče o vaših genetskih nagnenjih, pa vam bo določitev telesne sestave najboljše vodilo za stanje vašega zdravja poleg ustrezne prehrane in telesne aktivnosti.

Druge genetske in shujševalne povezave so tesno vezane na izkušnje iz otroštva (genetski odziv na medsebojno delovanje hrane, telesna teža pri določenih letih, starši, itd.) vplivajo na izgubljanje in pridobivanje teže skozi življenje.

Obstaja tudi vedenjski aspekt. Ocenjeno je, da je nekje med 40%-80% teže genetsko pogojene, medtem ko je preostali delež izključno vpliv okolja.

Thomas Starc, pediatrični kardiolog iz New Yorka je raziskal povezave med prehrambenimi navadami v otroštvu in telesno težo kasneje v življenju. S svojimi kolegi je ugotovil, da debelost v otroštvu vodi do povečanega rizika umrljivosti kasneje v življenju.

Prehrana z visokim odstotkom enostavnih sladkorjev je povezana z nižjim HD lipoproteini (dobri holesterol). Otroci, katerih starši so imeli srčno arterijsko bolezen pred letom 50, imajo 35% večji rizik, da bodo debeli. Debeli otroci naletijo na težave kasneje, ko želijo postati vitkejši.

Prehrana z visokim deležem enostavnih sladkorjev v otroštvu bi lahko povzročila kasneje nagnenje do srčnih obolenj, kasneje v življenju. Poleg tega ima oseba oseba, katere starši imajo koronarno bolezen večjo verjetnost, da bo kot odrasla oseba debela. Genetska povezava med družinskimi srčnimi obolenji in debelostjo še ni pojasnjena.

Uporabi vodnik (tabela 1.) do zdrave, prijazne hrane, ki vodi k zmanjšanju teže.

Pri nekaterih ljudeh je pot, ki vodi do zmanjšanja teže lažja z uporabo prehrambenih dodatkov. Z uporabo zdrave prehrane, doslednim vadbenim programom, optimalnim spanjem in povečanim časom za obnovo, so prehrambeni dodatki lahko koristni pri doseganju preobratov v borbi za zmanjšanje telesne teže.

Čeprav igra genetika glavno vlogo pri neki sposobnosti izgubljanja telesne teže, pa na noben način ne zapečati usode. Obstajajo nešteti poskusi tako amaterskih kot profesionalnih atletov, ki so kljubovali genetskim omejitvam, jih premagali in postali šampioni.

Z izboljšanjem prehrane, izvajanjem pravilne vadbe, ki jo zaključuje dobri program vitaminskih in prehrambenih dodatkov je lahko priti do osebnega uspeha.

Tabela 1: Primer zdrave hrane

Primer zdrave hrane

Ogljikovi hidrati Beljakovine Maščobe
Brokoli/karfiola Mrzlovodna riba Laneno olje
Zelje Piščanjčja prsa brez kože Olivno olje
Špinača Puranja prsa brez kože Kikirikijevo olje
Kitajska zelenjava Jajčni beljak Minim stolčeno maslo
Sladek krompir Posneto mleko  
Fižol Nizkomastni ovčji sir  
Zelenjava Nizkomastni sir  
Sadje Napitki proteinov: sirotke  
Rjavi riž    

Kadar uporabljate splošni pregledni načrt vaše prehrane si zapomnite sledeče kazalce:

  • Planirajte vnaprej in si vzemite čas, da lahko izberete vašo hrano pazljivo.
  • Pijte veliko pijač, ki ne vsebujejo kafeina, kot je voda, da ostanete dobro hidrirani
  • Kozarec mleka ali juhe pred obrokom pomaga, da jemo manj in se počutimo bol polne tekom dneva.
  • Vodite dnevnik prehranjevanja in beležite,kaj vam odgovarja in kaj ne.
  • Izogibajte se hrane z "praznimi kalorijami"-ta vsebuje običajno veliko enostavnih sladkorjev in maščob in ne nudi pravih vitamonov, mineralov ali vlaknin.
  • Omejite vnos maščob in enostavnih ogljikovih hidratov, hrane, ki ima malo vlaknin, kot so sladkarije ali sladke pijače s CO2.
  • Poskusite ne razmišljati na način “dobra hrana/slaba hrana".Namesto tega razmislite, katere nutricistične snovi dobite s hrano.
  • V vašem dnevniku prehranjevanja si med jedjo beležite vaše razpoloženje ali oziroma vaše duševno stanje.Pogosto jemo iz socialnih potreb ali frustracij in ne zaradi resnične lakote.Zavedajte se teh vedenjskih ključev in se jim ustrezno prilagodite.

Teorija - prva stran
Email: info@medicaartis.si

Najbolje vidno z Netscape Navigatorjem ali z Internet Explorerjem, kodna stran: Windows 1250
Spletna postavitev: © RIS 1997