Twinlab


Antioksidanti

Kako lahko antioksidanti izboljšajo življenje
Boljše je preprečiti, kot zdraviti
Mnogi eksperti za zdravje verjamejo, da je terapija z antioksidanti najpomembnejša in najučinkovitejša za preprečitev raznih bolezni kot so: srčne bolezni, rak in bolezni, ki so povezane s staranjem. Če bi ljudje uživali vitamine A, C, E in ostale antioksidante, bi uspeli preprečiti škodo oksidacije, ki nam krajša življenje. 
 
Antioksidanti
Neverjetna hranila, ki se bojujejo s prostimi radikali, varujejo pred rakom in pred ostalimi obolenji in celo upočasnjujejo proces staranja. 
 
Antioksidantska hranila
Nutricionisti so navdušeni nad antioksidantskimi hranili. Hranila preskrbijo več kot "klasično" pomoč za vse, ki še odraščajo in za vse, ki skrbijo zase. Ne samo, da antioksidanti preprečujejo bolezni, ki so posledica pomanjkanja določenih substanc (npr. vitaminov), ampak tudi varujejo pred večino bolezni, ki so povezane s staranjem. Če želimo zdravo in dolgo življenje, moramo uživati več hrane nabite z antioksidanti. Na primer več vitamina E, ki pomaga pri preprečitvi srčnih bolezni. To nam uspe samo z uživanjem nadomestila vitamina E. 

Res je, da ljudje za povprečno zdravje lahko dobijo vsa hranila v raznovrstni hrani, toda za večino ljudi so za optimalno zdravje potrebna antioksidantska nadomestilna hranila. 

Koncept uživanja nadomestil z dietno prehrano je za večino nenaraven. Zdi se, da bi Narava morala poskrbeti za vse naše "potrebe". Ključna beseda je "potrebe". Potreba? Čemu? Po povprečnemu zdravju? Po ustvarjanju? Po življenju brez bolezni? 

Večina s povprečnimi geni potrebuje antioksidantska nadomestila, da bi se obvarovala pred celično in genetsko škodo,.ki vodi k boleznim in krajšemu življenju. Zelo redki so srečneži s supergeni, ki učinkovito popravijo poškodbe celic in genov. Le-ti živijo dolga in srečna življenja z običajno prehrano. Anioksidantska hranila nas varujejo pred škodo oksidacije, ki je glavni faktor za vzrok neštetih bolezni, ki nam krajšajo življenje. 

S pomanjkanjem antioksidantov se poveča možnost srčnega obolenja, raka, artitisa, očesne mrene in ostalih bolezni. 

Dejstvo je, da  je večino bolezni mogoče preložiti čez naša t.i. "srednja leta". Srednja leta postanejo aktivna in polna zdravja, ne polna bolečine in ohromelosti. Ne nameravamo samo dodati leta vašemu življenju, želimo dodati tudi življenje vašim letom. Vsi moramo umreti, toda smrt naj bi bila in je lahko odložena k samemu koncu. Z naravnim, mirnim odhodom, ko večina naših celic doseže vrh življenskega ciklusa. 

Vlogo, ki jo imajo antioksidantska hranila v upočasnitvi procesa staranja, bomo obravnavali v nadaljevanju članka. 

 
Namen antioksidantov 
Začnimo z osnovami. Kaj so antioksidanti in kakšen je njihov namen? Antioksidanti so kemijske zmesi, ki nas varujejo pred številnimi obolenji različnih faktorjev. 

Najpomembnejši je, da nas antioksidantska hranila varujejo pred zelo reaktivnimi "bitji" imenovanimi prosti radikali in pred reaktivnimi vrstami kisika. Drugi najpomembnejši faktor je, da prav ta antioksidantska hranila stimulirajo naš imunski sistem in s tem povečajo našo zaščito pred boleznimi, ki so povzročene z "bacili" ali s prostimi radikali. 

Preden pričnemo z obravnavanjem antiokidantov, preučimo rajši proste radikale in zdravstvene težave, ki jih povzročajo. 

 
Kaj so prosti radikali? 
Večina ljudi ve, da so atomi najmanjši delci kemijskih elementov. Atomi se zaporedoma sestajajo ob kroženju elektronov ob jedru. Morda še veste, da elektroni zasedejo cele regije, imenovane orbitale. Vsaka orbitala ima lahko največ dva elektrona, ki sta parna elektrona. Prosti radikal je vsak atom, molekula ali vsak delec, ki ima samo en elektron v eni ali več orbitalah in je neodvisen. Tak samotarski elektron se imenuje neparni. Prosti radikali so ponavadi rezultat, ko molekula pridobi ali izgubi elektron. Prosti radikali so visoko reaktivni in nestanovitni. 
 
Kako nastanejo prosti radikali? 
Telesni procesi kot metabolizem, ki uporabi kisik za spreobmitev hrane v energijo, vključuje mnogo "stranskih reakcij", ki odstranijo iz kisikovih atomov elektrone. Pri normalni reakciji bi se kisikova elektrona odstranila v paru. Zgodi se, da se odstrani samo en elektron. Tako ostane kisikov atom z neparnim, samcatim elektronom. To je kisikov prosti radikal. 

Prosti radikal je aktiven delec molekule. Tisti, ki želijo osnovno, toda tehnično obrazložitev, lahko definirajo proti radikal kot kemijsko zvrst z neparnim številom elektronov. 

Kisik uporabljamo za oksidiranje hrane in za energijo, ki jo potrebujemo. To poteka v prisotnosti mitohondrijev v citoplazmi večine živih celic. Namesto oksidacije hrane in dveh elektronskih prestopov se zgodi, da prestopi samo en elektron (1-2% možnosti). Tako nastane superoksid anion radikal. 

Različne vrste kisikovih radikalov in ostalih kisikovih reaktivnih vrst, se lahko oblikujejo med normalnim metabolizmom. Glavne kisikove in reaktivne vrste so naštete spodaj. Hidroksidov radikal je najbolj škodljiv telesu (za bralca ni pomembno razumeti kemijo prostega radikala, razen če je zdravstveni svetovalec). Prosti radikali, razvrščeni po biološki pomembnosti: 

  • vodikov atom peroksil 
  • kisikova molekula semikvinon 
  • superoksidov anion triklorometil 
  • hidroksil dušikov oksid 
  • alkoksil peroksinitrat 

Pogosto uporabljamo izraz reaktivne kisikove vrste (ROS - reactive oxygen species) za uvrščanje še ostalih vrst ne samo radikalov. Npr. kisik singlet, ogljikov peroksid imata parne elektrone in niso prosti radikali, ampak lahko vseeno škodujejo telesu. Ostale reaktivne kisikove vrste po biološki pomembnosti še vključujejo: 

  • vodikov peroksid 
  • kisikov singlet 
  • hipoklorova kislina
Prosti radikali povzročajo znatno škodo
Odkar zakoni narave skrbijo za obnovo atomov in molekul v njihovo normalno stanje, le-ta kisikov atom postane zelo reaktiven in išče elektron z grabljenjem atoma ali molekule. Snov ali atom z enim samim elektronom je zelo reaktivna. V sekundi se lahko prične veriga reakcij tisočih prostih radikalov. Deaktiviramo jih lahko z obnovitvijo elektronskega para. Mogoče se ne zavedate, toda že sedaj poznate kar nekaj primerov oksidacije in reakcij prostega radikala. Ko železo zarjavi, se kisik združi z železom in rezultat je oksid. Delo prostega radikala je tudi pokvarjeno maslo in pokvarjeno zelenjavno olje. Škodljivost kisikovih molekul pri molekularnih in celičnih ravneh še povečajo kisikovi radikali. Ko prosti radikal ujame elektron druge molekule, se tvori novi prosti radikal, ker ostane molekuli samo en elektron. Ta prosti radikal išče elektron, da bi postal že spet "normalen". Vsako sekundo nastane na desetine tisočev prostih radikalov. DNA (genetska materija, ki vodi delovanje vsake naše celice) se lahko spremeni zaradi prostih radikalov. DNA je na udaru prostih radikalov v vsaki celici vsaj 10000 krat na dan. Prosti radikali lahko poškodujejo tudi gene. Posledica teh poškodb so rak in ostale bolezni. Gen je DNAjev "blok", ki s kromosomom kontrolira specifično celično funkcijo z reguliranjem produkcije specifičnega proteina. V vsaki celici je 46 kromosomov in v vsakem kromosomu je okoli 50000 do 100000 genov. Geni se sami ohranjajo in so sposobni oblikovati telesne proteine v procesih imenovanih "genetsko izražanje in regulacija". Vsak faktor, ki se vmeša v normalno gensko regulacijo, vpliva na zdravje in na življensko dobo. 

Vsaka celica v našem telesu vsebuje 50000 do 100000 genov, toda različni geni pridejo do izraza med diferenciacijo. Ta diferencialna regulacija genskih rezultatov aktivnosti v različno oblikovanih proteinih v različnih celicah določi, kateri tip celiceje narejen. Npr. keratini v kožnih celicah in hemoglobin pri razvoju rdečih krvnih celic. Prosti radikali poškodujejo DNA v genih z oksidacijo nukleinske baze DNA (adenin, timin, guanin in citozin), ki delujejo kot lepilo za držanje dvojnih strani helično oblikovanih DNA molekul. 

Proteini oblikujejo strukturalne bloke naših organov (koža in mišice). Encimi, ki vodijo večino biokemijskih reakcij v telesu, so tudi proteini. Prosti radikali reagirajo s proteini in nastane karbonil. Če so poškodovani encimi, vaše telo ne deluje kot bi moralo. Manjše so tudi vaše možnosti, da bi se obranili z antioksidantskimi encimi, ki bi popravili nastalo škodo. 

Najbolj pogosta škoda, nastala zaradi prostih radikalov, vključuje oksidacijo maščobnih zmesi, imenovanih "lipidi". Kemiki imenujejo maščobe in olja lipidi. Škodo, ki jo povzročijo prosti radikali lipidom pa "lipidna peroksidacija". Po domače se lipidni peroksidaciji reče "pokvarjeno je". Brez vsakršnega znanja o prostih radikalih vam vaš nos pove, da se je maslo pokvarilo. Maščobe zelo hitro reagirajo s prostimi radikali in razširi se lipidna peroksidacija in ostale verižne rakcije prostih radikalov. 

Lipidi niso samo maščoba telesa,spravljena v maščobnih tkivih, ampak tudi vitalne komponente podobne hormonu prostatne žleze in celične membrane. Zaradi poškodovane celične membrane celica umre, ker ne more uvažati hranil in kisika iz krvi in izvažati odpadnih snovi in ogljikovega dioksida v krvi. Če je celična membrana poškodovana, celica ne uspe prepoznati ali zaslutiti prisotnost sosednjih celic. Zatorej začne rasti brez nadzora. Raščoče celice brez nadzora niso normalne celice, ampak rakave celice. 

Prosti radikali lahko poškodujejo celične komponente - lizosome. Lizosomi so kot nekakšne vreče, polne encimov, ki uničujejo "tuje" snovi (bakterije, viruse). Nepravilno spuščeni lizosomi v celice uničijo ostale celične komponente. Prosti radikali zlijejo, prekrižajo proteine, da pričnejo delovati nepravilno. Npr. sončna svetloba povzroči delovanje prostih radikalov v koži, zato pretirano sončenje otrdi kožo in povzroči kožnega raka. 

Vsi procesi prostih radikalov pospešijo tako staranje kot nastop številnih bolezni. Škodljivost prostih radikalov je izražena kot pospešeno staranje ali kot bolezen (rak, osteroskleroza, očesna mrena). 

 
Oksidacijski stres
Prosti radikali in reaktivne kisikove vrste držijo v ravnotežju naš anti-oksidantski obrambni sistem. Le-ta vsebuje malo encimov in različna hranila. Na žalost se verižne reakcije prostih radikalov zgodijo neštetokrat na dan. Vse se še poslabša, ker obstajajo še drugi viri nastanka prostih radikalov poleg tistih, ki se množijo med metabolizmom kisika. Kajenje, sonce, radiacija in celo emocionalni stres povzroči nastanek prostih radikalov in njihovih verižnih reakcij. Če je število prostih radikalov in reaktivnih kisikovih vrst preveliko, je anti-oksidantsko obrambni mehanizem premagan. Enostavno se ne bo uspel spoprijeti z goro prostih radikalov. Vse to vodi k molekulami poškodni in k neaktivnosti funkcij. 

Zaradi nepravilnega prehranjevanja z visoko-kalorično hrano, se nam poveča število prostih radikalov. Hrana potrebuje kisik, da se razvije v energijo ali v maščobo. Proces poteka v tovarnah energije ali v mitohondrijih naših celic. Več pojemo, več kisika potrebujemo, zato nastane še več prostih radikalov. Živali, ki so uživale nizkokalorično hrano, so živele bolj zdravo in dalj časa kot ostale. Z manj hrane za metabolizacijo se v telesu naredi manj prostih radikalov. Lažje je preprečiti nastanek prostih radikalov, kot jih skušati uloviti preden naredijo škodo. Ko reaktivne kisikove vrste prevladajo naš obrambni sistem, telo ni več zdravo, ampak je že pod oksidacijskim stresom. Procesi obolenj so že v teku, čeprav še nismo vidno zboleli. Ostane samo še vprašanje časa. Ko se pokažejo prvi simptomi, je ponavadi že prepozno za spreobrnitev procesa z antioksidantskimi hranili. Če ne uživate antioksidantov, nimate neprebojnega jopiča, ki ga v našem organizmu predstavljajo antioksidanti. Prosti radikali ne morejo nič zoper antioksidantom. Zato je dobro, če ga imate že pred napadom. Če si ga nadenete po izstreljenem metku, je že prepozno. Natančno tak odnos imajo antioksidanti s prostimi radikali. Z uživanjem antioksidantskih hranil ste večni lastnik neprebojnega jopiča. 

Bili so časi, ko naša telesa niso bila pod tako številnim navalom prostih radikaIov. Prehranjevanje se je za naše telo prehitro spremenilo, zato telo ni imelo dovolj časa, da bi poskrbelo za večjo proizvodnjo antioksidantsih encimov. 

Prehrana je postajala iz dneva v dan slabša kar se tiče antioksidantskih hranil. Obroki vsebujejo premalo sadja, zelenjave in preveč maščob. Namesto zdravega ravnovesja med viri prostih radikalov in antioksidantskimi hranili, imamo nezdravega. Zato ni nič čudnega, da je čedalje več rakavosti in ostalih bolezni, ki so povezane s prostimi radikali. Večina ljudi v naši moderni civilizaciji nima zdravega ravnovesja. V današnjih časih lahko ohranimo ravnovesje z dodatnim uživanjem antioksidantskih hranil. Pred stotimi leti smo dobivali primerno število antioksidantskih hranil v prehrani delovne osebe med 3000 in 5000 kalorij v sadju in zelenjavi. Z današnjim neaktivnim življenjskim načinom potrebujemo antioks. hranilni nadomestek zaradi manjših količin sadja in zelenjave, ki spadajo v 2000 do 3500 kalorično prehrano. 

 
Bolezni prostih radikalov 
Annals of lnternal Medicine je leta 1987 izdal spisek bolezni, ki jih povzročijo prosti radikali. Število bolezni narašča iz leta v leto. Prosti radikali so vzrok samo nekaterih bolezni, toda sodelujejo pri vse spodaj naštetih: 
  • staranje (slabša imunost, bolezni povezane s staranjem) 
  • rak, revmarični artritis 
  • srčne bolezni, amiloidne bolezni 
  • autoimune bolezni, radiacijske poškodbe 
  • očesna mrena, porfirija 
  • retinopatija, Parkinsonova bolezen 
Prosti radikali in obramba 
Ker prosti radikali in reaktivne kisikove vrste škodujejo vašemu telesu in povzročajo smrtno nevarne bolezni, se morate braniti. Na srečo ima telo svoj obrambni sistem. Če zanj pravilno skrbite, je sposoben proizvesti zadostno število antioks. encimov, ki uničijo reakcije prostih radikalov. Glavni antioks. obrambni encimi so: superoksidni dismutaz, catalase in glutathion peroksidase. Antioks. encimi potrebujejo minerale, vključno s selenom, manganom, bakrom, cinkom in železom. Naše telo se zanaša na hranila, ki so sama antioksidantska in uničujejo reakcije prostih radikalov. 

Antioksidanti uničijo reaktivne proste radikale, toda zaradi tega ne postane uničujoč prosti radikal, ampak "miren", nizko energijski, dolgo trajajoči prosti radikal, ki se razkroji, ne da bi škodoval telesu. Taka antioksidantska hranila so: vitamin A, C in E, karotenoid, bioflavonid in lipoična kislina. Pogovorimo se o vlogi antioksidantov in začnimo z osnovami. 

 
Kaj so antioksidantska hranila? 
Antioksidantska hranila so hranila, ki ustavijo maščobe (primarno polyunsatarated maščobne kisline in lipide), preden se oksidirajo ali preden se prične proces lipidne peroksidacije, ki smo jo že omenili. Formalna definicija antioksidanta je: Antioksidant je substanca, ki odloži ali prepreči oksidacijo substrata. Antioksidanti delujejo katalitično pri preprečitvi oksidacijske škode (katalizator pospeši kemijske reakcije, ne da bi vstopil v reakcijo). Antioksidanti, ki so pomembni za telo so t.i. chain stopping ant. To so fenoli, ki podarijo radikalov atom peroksidovemu radikalu. Nekateri fenoksilovi radikali (vitamin E) in bioflavonidni radikali so tako stabilni, da se jim ni potrebno vključiti v verižne reakcije, ki bi od njih zahtevale izločitev vodika lipidne molekule. Živijo dovolj dolgo, da prestanejo kombinacije reakcij radikalov, ki ustavijo verigo. Zaradi njihove katalitične narave je potrebna nizka koncentracija hranilnih oksidantov za zaščito substratov, ki lahko oksidirajo. Dovolj se jih nahaja v naši vsakodnevni prehrani. Pomembno je še, da antioksidantsko hranilo reagira s prostimi radikali hitreje kot telesne komponente. Najpomembnejši antioksidant za lipide je vitamin E. Ostala antioksidantska hranila, vkjučno z vitaminom C, delujejo kot donatorji elektrona. Radikal vitamina E se po dajatvi elektrona spremeni v sam vitamin E. Zdi se, da imata beta-karoten in vitamin A pod določenimi pogoji tudi antioksidantske lastnosti. Bioflavonid vsebuje antioksidantske lastnosti. Koencim Q-10 je fenol, zato se obnaša kot vitamin E v tkivih. Lipoična kislina in glutation sta zmesi, ki vsebujeta žveplo in reagirata kot donatorja vodikovega atoma, zato se obnašata podobno kot fenoli.

Najpomembnejši vitamini so vitamini E, C in vitamin A, ki pa ima že manjši pomen. Različni karotenoidi niso vitamini, ampak so pro-vitamini, katere vključujemo k antioksidantskim vitaminom. Nekateri vitamini vitaminov B-kompleksa so sekundarni antioksidantskim vitaminom, ker so vključeni v različne sekundarne reakcije kot npr. encimske poti, ki zadušijo proste radikale ali pa proizvajajo antioksidantske encime. 

Glavni antioksidantski minerali so selen, mangan, cink, baker, železo in krom. Toda to niso direktni antioksidanti. Za izdelavo antioksidantskega encima superoksida dizmutaza potrebujemo mangan, ki dizmutatira anionski radikal peroksid v mitohondriji. Cink in baker oblikujeta citosolic superoksid dizmutaz. Za nastanek antioksidatskega encima katalaza potrebujemo železo, ki spremeni vodikov peroksid v vodo. Podatki novih raziskav kažejo, da krom reducira nastanek prostih radikalov med procesom produkcije energije. Glavni antioksidantski tioli vključujejo lipoično kislino, N-acetilcistin (NAC), glutation in amino kisline, ki vsebujejo žveplo (metionin in cistin). Glavni dodatki antioksidantov so različni bioflavonidi, vključno s piknogelom, koencimom Q-10 in s surkuminoidi. 

 
Antioksidantski sinergizem
Kombinacije atioksidantov dulujejo tako usklajeno kot simfoničen orkester, ki zveni boljše od igranja dvajsetih bobnov. Zvok simfoničnega orkestra je harmoničen. Ni pomembna kvantiteta, ampak raznovrstnost. Tako je tudi z antioksidanti. Boljši rezultati so z uživanjem raznovrstnih antioksidantov, kot s pretiranim uživanjem samo enega hranila. Če zaužijete l gram čistega vitamina E, brez selena, vitamina C in karotenoidov, bo učinelc manjši, kot če vzamete 200 mg vitamina E in vitamina C in l0 ali 20 mg mešanih karotenoidov plus 200 mg selena. 

Vitamin C pomaga vitaminu E s spreobrnitvijo radikala vitamina E v vitamin E. Vitamin E je v tem smislu kot "šok skupina", ki dobesedno napade sovražnika. Vitamin C pa skladiščna skupina, ki skrbi, da je šok skupina vedno v popolni pripravljenosti. Zaradi vzajemnega delovanja antioksidantov znanstveniki priporočajo uživanje t.i. COCKTAILA, ne samo ene substance. 

V oksidacijskem procesu se vitamin E sam spremeni v radikal vitamina E. Kaj pridobi s tem? Kot radikal je manj reaktiven (ni tako nevaren biološkemu sistemu), ima daljšo življenjsko dobo, zato se lahko regenerira v normalen vitamin E. Encimsko odvisne poti tudi sodelujejo pri regeneraciji vitamina E. Koencim Q-10, ki se nahaja v naravnih membranah, deluje kot pomožni sistem z reduciranjem radikalov vitamina E. Pripomore k boljši učinkovitosti vitamina E. Čeprav je reducirana oblika koencima Q-10 antioksidant, ni tako direktno učinkovit kot vitamin E. V reducirani obliki delujejo tioli, glutationi in alfa-lipoična kislina primarno z regeneracijo vitamina C. 

Alfa-lipoična kislina ima karakteristike za spopad z vodo in z maščobami. Lahko se tudi direktno vmeša z lipoproteini ali membranami, da uniči kisikove radikale kot superoksid in peroksiove radikale. 

Pomembnost sinergizma je v tem, da vsako antioksidantsko hranilo prispeva k popolni zaščiti. Delujejo v antioksidantskem ciklusu, sežejo v maščobe, vodo, kri in notranje celice. Se pravi, da sežejo v vse telesne predalčke. Varujejo pred vsemi vrstami prostih radikalov in pred reaktivnimi kisikovimi vrstami. Posamezen antioksidant ne bi zmogel vsega tega. 

 
Živeti dolgo in kvalitetno 
Kako so prosti radikali povezani s staranjem? 

Staranje lahko opišemo kot proces, ki reducira število zdravih celic v telesu. Najhujše je to, da se telo ni zmožno odzivati na grožnje. Celice iz organov in tkiv izginjajo, zato telo ni pripravljeno na spopad s sovražniki. Telo izgubi sposobnost reproduciranja nekaterih celic. Celice so uničene, za njihovo mesto telo ne najde vedno zamenjave. Zaradi postopoma izginjajočih celic telo ni več sposobno boja s sovražnikom. Starejša oseba bo po fizičnem naporu potrebovala več časa, da bo spet normalno zadihala. 

Možgani 75 letnega moškega so lažji od možganov 35 letnega. Vse to je posledica umiranja celic. 

Največ celic umre v živcih, mišicah, ledvici in v žlezah (približno 0,6% letno). Poleg izgube celic otrdijo še tkiva. Le-to stara naše telo. Procesa staranja se lahko pričnemo bati po 30. letu., ko kapaciteta večine naših organov začne postopoma in neizprosno upadati. Učinkovitost srca, pljuč in ledvic upada premočrtno s staranjem. Srce ni več tako prožno, arterije niso več tako elastične. Zato se zmanjša pretok krvi v organe, vključno z ledvicami, ki niso več sposobne dobrega filtriranja. Kapaciteta pljuč za izmenjavo plinov (svež kisik noter, zadušljiv ogljikov dioksid ven) upada. 

Proces staranja škoduje tudi našemu imunskemu sistemu. Začne se z zmanjšano učinkovitostjo t.i. celične imunosti, brez katere ni obrambe proti virusom in tumorjem. Možgani izgubijo ogromno število celic v ključnih poteh nevrov. Zato je čas reakcij daljši, učenje postane manj učinkovito, tudi na kratek spomin se ne moremo več zanesti. Rane se kasneje zacelijo pri starejših osebah. Praske na kolenu izginejo pri otrocih v nekaj dnevih, pri starejšh pa lahko ostanejo kar nekaj tednov. Z vadbo in boljšo prehrano se lahko izboljša fizično kapaciteto, toda maksimalna kapaciteta bo z leti upadala.

Kemične rakcije ogrožajo naše telo, ne čas. Če so škodljive kemijske rakcije pod nadzorom, je pod nadzorom tudi proces staranja. Z eliminiranjem raka bi si vsi podaljšali življenjsko dobo za 2 leti. S preprečitvijo vseh koronarno srčnih bolezni, bi si podaljšali življenjsko dobo za približno 7 let. Upočasnitev procesa staranja vam omogoča zdravo, srečno in aktivno življenje. 

 
Staranje in omejitev kalorij 
Kolonijo podgan so naključno ločili po skupinah. Nekaterim skupinam so z nezadostno prehrano sistematično upočasnili rast. Prva skupina je imela neomejeno količino hrane 24 ur na dan. Dvema skupinama so 2-3 mesece dajali samo toliko hrane, da so obdržale težo. Nato so jim dajali večjo količino hrane, dokler niso dosegle teže, ki so jo že vnaprej določili. Hrana je bila bogata z vitamini in minerali. Vsebovala je tudi proteine. Samo kalorična ni bila dovolj. Podgane so bile po enem letu 3 krat težje od ostalih. Po treh letih so začeli krmiti polovico podgan z omejenimi kalorijami, tako kot prvo skupino. Zelo hitro so pridobile na teži. Povprečna življenjska doba samca je bila daljša v skupini z omejenim številom kalorij. Podgane, ki so imele strežbo 24 ur na dan, so v povprečju živele 483 dni. Podgane, ki so celo življenje pazile na prehrano, so v povprečju živele 894 dni. Tiste, ki so 2 leti pazile na prehrano, nato so jim dovolili uživanje neomejene količine hrane, so živele približno 820 dni. Ena šestina samcev, ki je imela omejeno količino prehrane, je živela več kot 1200 dni - življenjska doba podgane, ki je ne najdemo v nobeni knjigi. Omejevanje kalorij poviša povprečno in maksimalno življenjsko dobo. 

Dobro je vedeti, da je bila prehrana bogata z vitamini in minerali. Prehrana ni vsebovala podhranjenosti ali se razlikovala z vsebino vitaminov in mineralov. Omejevanje kalorij ne prepreči samo bolezni. Pri določeni starosti so podgane s prekomerno težo umirale od onemoglosti, toda podgane z omejenimi kalorijami so delovale in izgledale mlajše.

 
Preprečitev bolezni, ki so v korelaciji s staranjem
Obdukcijske raziskave so pokazale, da omejitev kalorij prepreči ali odloži nastop različnih usodnih bolezni. Na primer resna ledvična bolezen (kronična nefropatija), je glaven vzrok smrti pri podganah. Podgane, ki so dosegle povprečno življenjsko dobo, so imele značilno ledvično bolezen. Omejitev kalorij skoraj popolnoma prepreči začetek ledvične bolezni in s tem jo eliminira kot pomemben vzrok smrti. S staranjem slabi srčna mišica in vse to vodi k odpovedi srca, ki je vodilen vzrok smrti, toda ne pri podganah z omejenim številom kalorij. 

Smisel tega članka je, pomagati vam, da bi se izognili koronarno arterijskim boleznim in večini bolezni,ki so v korelaciji s staranjem. 

Preprečitev bolezni je vsekakor pridobitev za proces upočasnjevanja staranja. Če bi bila preprečitev bolezni edina pridobitev pri upočasnjevanju procesa staranja, bi se postarali brez bolezni, zdravi, ampak še vedno bi trpeli za slabostmi, ki jih prinaša starost. Umrli bi zaradi izčrpanosti celic. Ponovno poudarjamo, da so podgane z omejenim številom kalorij izgledale in delovale mlajše. Manjše število kalorij in optimalen odmerek vitaminov in mineralov upočasni proces staranja in preloži začetek upadanja fizioloških funkcij. Zaradi manjše količine hrane za metabolizacijo se oblikuje manj prostih radikalov. 

Boljše je preprečiti nastanek prostih radikalov, kot popravljati škodo, ki so jo povzročili. S konzumiranjem ustrezne količine antnoksidantskih hranil, se popravi nekaj že narejene škode. 

 
Študije nazorno kažejo, da živijo dlje in boljše ljudje, ki uživajo antioksidantska hranila
Naredili smo znanstveno raziskavo o vitaminu E in o boleznih srca. Študija je pokazala, da nadomestek vitamina E ne pomaga samo ljudem preprečiti nastanek bolezni srca, ampak jim celo pomaga pri že nastalih boleznih. V študiji, pri kateri je sodeloval dr. James Enstrom, je dokazano, da vitamin C podaljša življenjsko dobo in reducira možnost srčne bolezni in rakavosti. Dokazali so tudi, da so ljudje, ki uživajo atioksidantska nadomestila bolj zdravi. Vsi, ki so uživali 300 ali več miligramov vitamina C, so imeli 41% nižjo smrtnost. Živeli so 6 let dlje kot tisti, ki so uživali 50 miligramov vitamina C dnevno. 

Tabela kaže redukcijo srčnih bolezni, raka in smrtnost v skupini nadomestila vitamina C.

nizek vit. C
(cca 30 mg)
visok dietetski vit. C
(cca 150 mg)
nadomestilo vit. C
(cca 300 mg)
vse smrti 1,06 0,93 0,77
bolezni srca 1,03 0,90 0,66
rak 0,96 0,87 0,82
 
Rak
Poznamo več kot 100 vrst raka in večina vrst vključuje tumorje. Nacionalni Inštitut Raka takole razlaga tumorje:

Zdrave celice, ki pomagajo telesnim tkivom rasti, se same ločijo in zamenjajo v določenem zaporedju. Ta proces ohranja telo v dobrem stanju. Včasih normalne celice izgubijo sposobnost deljenja in nadzorovanja rasti. Prehitro se ločijo in rastejo brez nadzora. Nastane preveč tkiva in tumorji se začnejo oblikovati. Tumorji so lahko benigni - neškodljivi in maligni - škodljivi. Benigni tumorji se ne razpršijo po ostalih delih telesa, zato so zelo redko grožnja telesu. Pogosto se jih lahko odpravi z operacijo in njihova ponovitev je malo verjetna. Maligni tumorji so rak. Sposobni so zasesti in uničiti tkiva in organe. Rakave celice se razpršijo (metastalizirajo) po ostalih delih telesa in s tem oblikujejo nove tumorje. Kratka definicija raka je: "nenadzorovana rast celic". 

Kaj je vzrok celične nenadzorovane rasti? Kakršenkoli je vzrok njihove rasti, je tudi vzrok nastanka raka. Zaradi znanstvenih rezultatov raziskave o upočasnjevanju procesa staranja, smo bili primorani začeti študijo o raku. Kar nekaj znanstvenikov je leta 1970 na 23. letnem srečanju internacionalnega gerontologijskega združenja v Torontu bilo mnenja, da imajo laboratorijske živali daljšo življenjsko dobo zaradi manjšega odstotka raka, ne zaradi direktnega vpliva na proces staranja. Ko smo preučili pogostnost raka pri laboratorijskih živalih, se je potrdil drastičen upad. Nato smo izvršili ogromno eksperimentov, ki bi potrdili, da so antioksidanti zaščita proti raku. 

In bili so. 

Leta 1978 je bilo objavljenih nekaj epidemioloških študij, ki so pokazale, da je vpad raka obratno sorazmeren s količino določenih hranil v prehrani. Več raka je bilo pri ljudeh, ki so se prehranjevali s hrano z nizkim odmerkom hranil vitamina A, C in E in z mineralom selena. 

Prišli smo do zaključka, da je od vseh antioksidantskih hranil najmočnejši preprečevalec raka ravno mineral selen. Nekaterim bolnikom je pomagal celo premagati to smrtno bolezen. Kjerkoli so prisotne majhne zaloge selena, se stopnja raka bliskovito dvigne. Informacije o selenu so v "Selenium Update" v Cancer and Nutritional Therapies (založba Keats). 

Devetega julija 1981 je bila raziskava predstavljena Nacionalnemu Inštitutu Raka "National Cancer Institute" (NCI). Svetovalci NCIja so hoteli več raziskav na živalih , več obdukcij in obširnejšo teorijo, ki bi podprla raziskavo. 

Tuda ostali znanstveniki so postali zainteresirani za to področje. Področje raziskav se je bliskovito razširilo. Epidemiologisti so prispevali impresivne dokaze o vlogi betakarotena in karotenoidov. 

Kongres je mandatiral pregled dostopnih informacij o raku in vitaminih FDAju. Poročila o raziskavah so zbrali leta 1991. Novembra leta 1993 je FDA sklical konferenco z vodilnimi znanstveniki, da bi razpravljali o antioksidantih. Poročilo FDAja kaže, da je nizka raven antioksidantskih hranil vzrok za zvišano tveganost raka. Epidemiološke študije so podprli eksperimentalni sistemi ali "mehanistične" študije, ki so pokazale kar nekaj različic pri varovanju antioks. hranil proti raku. 

Glavno vprašanje epidemioloških študij je bilo, če so antioksidantska hranila aktivni udeleženci pri varovanju proti raku ali samo "zaznamovalci" prehrane bogate s sadjem in z zelenjavo. Prehrana, bogata s sadjem in z zelenjavo sama zmanjša tveganost raka, ker je taka prehrana ponavadi nizko-kalorična. Visoko-kalorična prehrana pospešuje nastanek prostih radikalov. 

Sadje in zelenjava vsebujeta različna hranila in ostale zmesi kot sulforafan, ki varuje proti raku. Sulforafani niso hranila, ampak zaviralniki raka, ki delujejo preko izmenjajočih se encimskih mehanizmov. 

 
Kako antioksidanti preprečijo rak
Ko smo omenili, kako prosti radikali povzročijo škodo telesu, smo omenili, da prosti radikali poškodujejo DNA in le-to vodi k začetku rakavosti. Poškodovana DNA začne proizvajati napačne stvari, ali proizvede več celičnega materiala, kot je potrebno. Če so narejene napačne stvari, se celice spremenijo, postanejo mutirane. Mutirane celice rastejo hitreje, ker niso utesnjene s kvantiteto podobnih celic. Če DNA proizvede več celičnega materjala, kot je potrebno, so celice primorane na delitev in s tem povzročijo nekontrolirano rast tkiva. Ko kemikalija reagira s komponentami celične membrane, se koža, senzor celice, ki javi celici čas deljenja - rasti, poškoduje. Zaradi poškodovanega senzorja rasti začnejo celice nekontrolirano rasti in že se prične razvijati rak. 

Nekatere kemikalije, posredno ali neposredno, ovirajo imunski sistem. Čeprav s tem direktno ne poškodujejo celičnega regularnega mehanizma, poškodujejo celotno regulacijo celične rasti. Glavna vloga imunskega sistema je prepoznati mutirane celice in jih uničiti. Poškodovani imunski sistem ni sposoben uničiti mutiranih celic in le-te se razvijejo v rak. Zapomnite si, da začetek tega procesa ne vodi vedno k rakavosti. Proizvedel bo samo vrsto neodvisnih prekanceroznih celic, ki šo niso rakave. Ta proces ni nevaren do točke, kjer se prekancerozne celice začnejo reproducirati, združiti in razširjati svoje zaloge krvi in svoj obrambni sistem. Če ni širjenja, če je imunski sistem aktiviran, bo uničil prekancerozne celice in rak se ne bo razvil. 

Naslednji korak pri razvoju rakaje je t.i. "pospeševanje", ki omogoča rapidno reprodukcijo prekanceroznih celic in zamenjavo njihove membranske površine s površino, ki je značilna za maligne celice. Vse, kar podpira celično reprodukcijo, zmanjšuje možnost, da bi encimi za vzdrževanje deaktivirali aktivirane onkogene celice. Zmesi, ki povečujejo celično reprodukcijo (celično delitev - mitozo), so splošno imenovane "pospeševalci". Mnogi pospeševalci delujejo s škodljivo rastjo zatiralnih genov in z deaktiviranjem komponent imunskega sistema. Med vsakdanje pospeševalce vključujemo alkohol, hormone in poliunzaturatne maščobe. Ni nujno da se celice bujne rasti tkiva razvijejo v rakave. Masa celic mora zrasti ravno toliko, da začne vplivati na telesni metabolizem in le-ta požene svojo zalogo krvi in svoj obrambni sistem. Tu opravi svoje delo imunski sistem, če le ni poškodovan. Včasih so spremenjene celice tako nepopolne, da kar umrejo. Odgovor na vprašanje "kako antioksidantska hranila preprečijo nastanek rakavosti?" je, da se jih uživa v primemih količinah pred in med nastankom karcinogenov in prekomernim napadom prostih radikalov. Antioksidanska hranila delujejo kot ščit, ki preprečuje nastanek škodljivih reakcij, katerim sledi natanek raka. 

 
Študije
Mineral selen je najmočnejši zaščitnik proti raku. Na stotine poskusov na živalih in različne epidemiološke študije so dokazale selenovo učinkovitost in varnost. Nekaj jih bomo obravnavali v tem članku. Ostale preberite v knjigi Selenium as Food and Medicine (založba Keats). 
 
Študija Gold standard
Dve raziskavi leta 1993 o nadomestilu selena, v obliki visoko -selenskega kvasa, poročata o njegovi učinkovitosti pri reduciranju rakave smrtnosti za 52%. Študijo, ki jo je vodil dr. Larry Clark, so izvršili v sedmih raziskovalnih klinikah v JV ZDA. 

Študija ja zajemala 1312 prostovoljcev. Začela se je leta 1988 in je potekala v leto 1990. Na začetku so prostovoljce naključno razdelili v dve skupini. Prostovoljci v prvi skupini so prejemali visoko-selenski kvas, v drugi nizko-selenski pivovarski kvas. Niti prostovoljci niti zdravniki niso vedeli, kdo uživa nizko in kdo visoko-selenski kvas. Določeno je bilo, da vsi prostovoljci vsebujejo enak nivo selena v krvi in enake faktorje rizika rakavosti. Študija je odkrila, da visoko-selenski kvas reducira nastop raka za 48% in rakavo mortaliteto za 52%. Smrtnost zaradi pljučnega raka je bila znatno nižja pri vseh, ki so uživali visoko-selenski kvas. V vseh sedmih klinikah je bil nastop raka znatno nižji pri prostovoljcih, ki so uživali visoko-selenski kvas. Tudi pri prostovoljcih, ki so uživali nadomestilo selena, je bila mortaliteta rakavosti nižja, kot pri prostvoljcih, ki so uživali nizko-selenski pivovarski kvas. 

 
Ostale zgodnje študije
Študija, ki jo je sponzoriral National Cancer Institute (MCI), izvedena na območju Linxian (Kitajska), ja dokazala, da visoko-selenski kvas v kombinaciji z betakarotenom in vitaminom E znatno reducira mortaliteto zaradi raka in mortaliteto kakršnegakoli vzroka. Študijo so izdali v "The American Joumal of Clinical Nutrition" decembra 1993. Vodil jo je dr. W.J.Blot (član NCI). 

V Venezueli je smrtnost zaradi raka 3,06/100000 ljudi, v ZDA je 13,69/100000 ljudi. Venezuelska prst vsebuje visok nivo selena, medtem ko je v ZDA nizek nivo selena v prsti. Še ena visoko selenska država je Japonska, zato ima manj primerov prsnega raka in manjši odstotek smrtnosti zaradi pljučnega raka 12,65/100000 ljudi, medtem ko v ZDA znaša 36,86/100000 ljudi. 

Izvršili so ogromno število laboratorijskih eksperimentov in vsi so se končali z enakim zaključkom. Mineral selen je maksimalna zaščita proti raku, zato lahko v prihodnje pričakujete še veliko govora o čudodelnem mineralu. 

 
Bolezni srca
Laboratorijske raziskave so od leta 1959 vključevale vitamin E kot antioksidantsko hranilo. Doktorja Evana in Wilfrida Shuta sta poročala, da je vitamin E pomagal srčnim bolnikom k hitrejšemu okrevanju in v prihodnje so imeli manj problemov s srcem. Ko so ljudje pričeli z branjem raziskav, so dostikrat vprašali, če vitamin E pomaga pri težavah s srcem. Do leta 1971 je bila osredotočenost na upočasnitev procesa staranja in na rakavost. Znanstvena in medicinska literatura je podpirala teorijo o vitaminu E, toda nikjer ni bilo oprijemljivega dokaza, da vitamin E resnično pomaga srčnim bolnikom. Leta l974  je časopis dovolil izvršiti raziskavo s sodelovanjem njihovih 18000 bralcev. Primarno je bila študija namenjena za dokaz o koristnosti nadomestila vitamina E srčnim bolnikom. Nepričakovana ugotovitev, da nadomestilo vitamina E resnično pomaga srčnim bolnikom in hkrati znatno reducira nastop bolezni srca, je presenetila raziskovalce. Podatki so tudi indicirali, da je pomembnejši faktor čas, ne količina užitega vitamina E. Vse ugotovitve so bile izdane v različnih izvodih Preventiona v letu l976 in leta 1978 v  knjigi Supernutrition for Healthy Hearts. 
 
Resničen vzrok nastanka usedlin holesterola in bolezni srca
Ni dvoma o tvorjenju holesterola v arterijah in tvorjenju krvnih strdkov. Le-to reducira pretok krvi. Srčna kap se pripeti, ko srce ne dobi dovolj krvi za proizvodnjo goriva in kisika. Srčni kapi se izognemo: 
  • preprečimo nastanek usedlin holesterola 
  • preprečimo strjevanje krvi 

Vitamin E in karotenoidi nam nudijo dvo-stopenjsko protekcijo proti srčni kapi. Poglejmo, kako se oblikujejo usedline. Imenujemo jih holesterolne usedline. Holesterol je maščoba, ki ni topljiva. Vsak je seznanjen z dejstvom, da olje (maščoba) ni topljivo. Na tak način telo transportira maščobe po krvnem toku. Proteini imajo regije, ki so vodno-kompatibilne in regije, ki so maščobno-kompatibilne. Tako zbere skupino proteinov v prazno žogo - pravzaprav v sfero - oblikovan delec imenovan lipoprotein. Proteini so razvrščeni na tak način, da so vsi maščobno-prijazni konci na zunanji in vsi maščobno-prijazni konci na notranji strani "žoge" zato, da so zaščiteni proti vodi. 

Jetrne maščobne zmesi kot maščobne kisline, trigliceridi in holesterol v lipoproteinih, imenovanih nizko zgoščeni lipoproteini (NZL), so namenjeni za njihov transport v celice, kjer bodo uporabljeni. Nato jetra pošljejo še en nosilec, imenovan visokozgoščeni lipoprotein, ki pobere vsak neuporaben maščoben materijal. Celice signalizirajo receptorjem, če potrebujejo visoko ali nizko-zgoščene lipoproteine. Zato je sistem popoln. Transport celic je v obeh smereh pod strogim nadzorom. Toda NZL se z oksidacijo poškodujejo. Tako poškodovane NZL, imenovane oksidizirani nizko-zgoščeni lipoproteini (Ox-NZL), poberejo receptorji pometači in jih peljejo v arterijske celice. Dolgotrajen proces je sprožen, toda bistvo tega procesa je v vstopu Ox-NZL v arterijske celice in imunski sistem pošlje macrophages, da bi odstranili poškodovane celice NZLov. Če vstopi v arterijske celice preveč NZLov, kot jih uspejo monociti obvladati, se celice poškodujejo in holesterolne usedline se še kopičijo. 

Razlaga je zelo poenostavljena in nam jasno ilustrira dejanski vzrok bolezni srca, ki je pomanjkanje antioksidantov, ne kopičenje holesterola. Največji rizični faktor za bolezni srca je pomanjkanje vitamina E, toda zaradi antioksidantskega sinergizma ne smete pozabiti stalih antioksidantskih hranil. 

 
Očesna mrena
Pred kratkim so odkrili, da zaradi pomanjkanja antioksidantov nastopi očesna mrena, artritis in raznovrstne alergije. Antioksidanti varujejo občutljive proteine v očesnih lečah. Ko ni več dovolj antioksidantov, ki bi jih varovali, proteini v lečah oksidirajo. Nivoji antioksidantov so v lečah očesne mrene zanemarljivi z nivoji v zdravih očesnih lečah. 

Različni raziskovalci so ugotovili, da lahko upočasnijo ali celo ustavijo rast očesne mrene z uživanjem nadomestil antioksidantskih hranil, tako se normalizira nivo antioksidantov v lečah. Z leti smo vsi v nevarnosti, da se nam bo razvila očesna mrena, degeneracija očesnih leč. Še posebno diabetiki. Po vsem svetu je glavni vzrok slepote očesna mrena. 

Epidemiološke študije so že zdavnaj odkrile, da je vzrok očesne mrene pomanjkanje antioksidantov. Zapisali so, da je pretirano izpostavljanje sončni svetlobi rizični faktor začetka očesne mrene. Sončna ultravijolična energija povzroča nastanek prostih radikalov v tkivu. Očesna leča je direktno izpostavljena sončni svetlobi. Na žalost celice v očesni mreni niso direktno preplavljene s krvjo, bogato z antioksidanti. 

 
Artiritis
Bolečina, otekline in vnetje, simptomi artritisa, so povzročeni zaradi prostih radikalov. V VB si je oddahnilo kar 80% bolnikov, ki so trpeli za artritisom. Zaradi zaužite kombinacije antioksidantskih hranil: vitamina A, C, E in minerala selena, se jim je zmanjšala bolečina, otekline in vnetje. Študijo so izvedli, ko je nekdo zaužil antioksidante, ne zaradi artritisa, in simptomi artritisa so izginili. 

100 članov britanskega artritičnega združenja so vprašali, če bi poskusili z antioksidanti. Po začetnem uspehu, se je v študijo vključilo 418 članov. Študije so se vrstile po svetu ena za drugo. Vse so se končale z uspehom. Rezultati bi bili lahko že vnaprej napovedani zaradi znanja, ki ga imamo o prostem radikalu superoksid dizmutaz, ki je že dokazal svoj učinek pri artritisu. Prosti radikali proizvajajo superoksidna radikale in lipoperokside v tkivu, ki pomagajo pri povečanju škodljivih prostaglandinov, ki povzročajo bolečino, vnetje in otekline. 

Selen (v encimu glutationperoksidaz) varuje proti tej škodljivosti, kot varujejo ostali antioksidanti. Za dodatek, vitamin E direktno zmanjšuje sprostitev škodljivih prostaglandinov. Anti-vnetljivo delovanje selena je bilo obsežno sprejeto za zdravljenje živali. Injicirano ali oralno veterinarsko obliko vitamina E in selena uporabljajo že več let. 

Nekaj takih preparatov je odobrila FDA za simptomatsko olajšanje artritičnega vnetja pri psih. Vitamin E je dokazal svoj anti-vnetljivi učinek pri podganah in zajcih. 

 
Alergije
Kemijske hipersenzitivnosti so pogosto vzrok reakcij prostih radikalov. Nekaj podobnih inertnih kemikalij se lahko spreobrne v močne generatorje prostih radikalov z delovanjem telesnih encimov, ko metabolizirajo tuje kemikalije in jih s tem skušajo odstraniti. Mnoge osebe z alergijami so odkrile, da so alergije v trenutku izginile, ko so začele uživati antioksidantska hranila, čeprav iz čisto drugačnega razloga, kot za protekcijo proti raku ali srčnih bolezni. 
 
Varnost
Odkar so količine antioksidantskih hranil, ki so potrebne za optimalno protekcijo kar nekajkrat večje od količin, ki jih je določil RDI, se pojavlja vprašanje o varnosti teh "megavitaminskih" nivojev. Odgovor so iskali številni znanstveniki. Ko je znanstvena literatura vsebovala dovolj podatkov o njihovi varnosti, so informacije predstavili etičnemu komiteju. Rezultati kažejo ekstremno varnost antioksidantskih vitaminov, toda pri antioksidantskih mineralih je priporočena pazljivost. 

Preberite rezultate nekaj obširnih študij glede varnosti antioksidantov. 

Beta-karoten: Različni klinični poskusi so z določenim odmerkom do 30 miligramov dnevno v šestih letih odkrili, da ni nobenih stranskih učinkov. Poskusi na živalih, ki so uživale do 1 gram beta-karotena na kilogram telesne teže, niso našli nobenih dokazov o zastrupljenosti, o rakavosti in o posledicah na zarodkih in na reproduktivnih funkcijah. 

Raziskovalci so poročali o "porumeneli koži t.i. hiperkarotenemija. Pojavila se je pri ljudeh ki so zaužili več kot 30 miligramov na dan in nadaljevali z uživanjem kar nekaj tednov. Nastop porumenelosti je odvisen od odmerka in od trajanja nadomestila. Znebimo se je s prenehanjem uživanja beta-karotena. Porumenelost se pojavi tudi pri ljudeh, ki uživajo velike količine korenja ali korenčkovega soka." 

Vitamin C: Ni bilo dokazov, da bi ekstremno uživanje vitamina C povečalo možnot nastopa ledvičnih kamnov. Ne zniža nivoja vitamina B-12 v krvi. Ne povzroča prav nobenih vidnih stranskih učinkov, še posebej pri odmerkih, rabljenih pri nadomestilih za preprečevanje bolezni. 

Vitamin E: Poskusi z zelo visokimi odmerki niso pokazali stranskih učinkov, celo pri odmerkih visokih kot 3200 IU dnevno. Študije, ki so zajemale zastrupljenost reproduktivnih funkcij, niso našle znakov zastrupljenosti, celo pri zelo visokih odmerkih. 

Ugotovili so prav nasprotno, da vitamin E reducira nastop tumorjev. Toda pri srčnih bolnikih, ki so uživali anti-strjevalno zdravilo warfarin, so ugotovnli, da visok odmerek vitamina E še poveča delovanje zdravila. Pri kakršnikoli spremembi uživanja vitamina E in zdravila warfarina, je priporočen pregled krvi. 

Tudi dodatna antioksidantska hranila so temeljito raziskali - lipoično kislino, koencim Q-10 in piknogel. Ugotovili so, da je njihova raven varnosti približno enaka ravni vitamina C, ki ne povzroča kakršnekoli zastrupljenosti. 

Pri mineralih je potrebna večja pazljivost. Uradno priporočen odmerek minerala selena je 50-200 mikrogramov (mcg) dnevno. Po našem mnenju je optimalen nivo 150-450 mcg dnevno. Različne skupine so uživale 600 mcg dnevno.Toda pri nekaterih ljudeh se zastrupitev prične pri manj kot 900 mcg dnevno pri anorganskih oblikah kot selenat in selenit in pri odmerku l500 mcg dnevno pri organskih oblikah kot visoko-selenskem kvasu ali selenometioninu. 

Za ostala indirektna antioksidantska hranila - baker, cink, mangan in železo so priporočljivi odmerki, ki jih je priporočil RD. Ljudje s previsokim nivojem železa v krvi, naj ne bi uživali železovega nadomestila. 

Vsi rezultati vitaminskih nadomestil so dokaz, da si ljudje z uživanjem vitaminskih nadomestil v povprečju podaljšajo življenje in reducirajo nastop bolezni. To je živ dokaz o varnosti antioksidantskih hranil, da le-ti preprečujejo bolezni. 

Teorija - prva stran

Email: info@medicaartis.si


Najbolje vidno z Netscape Navigatorjem ali z Internet Explorerjem, kodna stran: Windows 1250
Spletna postavitev: W3 Design